Dež....

Dež, dež, dež... pa mal pavze pa dež....

A bo že konc... al ne?

Aprila je bla pa suša...
















Še dober, da je nehalo deževat že ob osmih zvečer, da je blo vsaj še mal svetlobe :D.

Speedway....

Speedway, Speedway, Speedway u Ljubl.., Khm... u Krškem...

Pred dobrima dvema tednoma sem po slabem letu spet imel možnost spremljati norce brez bremz...

Žal so tokrat dirkali le za "Zlati znak" občine krško in pa najboljši še dodatno za "Pokal Franca Babiča", zato udeležba ni bila takšna, kot je na Grand Prixu ali pokalu SAX, kjer vozijo zvezde svetovnega formata.

Eno bolj zvenečih imen je bil Matej Ferjan, ki žal vozi pod madžarsko zastavo, a sem kljub temu navijal za njega in pa za Adama Kornickega, ki mu zaradi resic na kombinezonu pravijo tudi "Indijanec".

Po kratki predstavitvi tekmovalcev se je končno začelo..

1. ovinek uvodne vožnje...

Štart...

"Indijanec" Adam Skornicki, je z lahkoto zmagal svojo prvo vožnjo...

Matej Ferjan je v v svoji 1. vožnji suvereno štartal in prevzel vodstvo, a mu je po dveh krogih na žalost odpovedal motor.
Ko se je zaradi okvare umikal na zunanjo stran proge, pa ga je na nesrečo od zadaj nabasal še lokalni "matador" Matija duh... in oba sta pristala v zaščitnih blazinah.


Matija Duh jo je pri tem kar dobro skupil, saj je za kakšnih 30 sekund obležal in je potreboval zdravniško pomoč.
Med tem pa je kakšen meter od njega zagorej Ferjanov motor, ki so ga najprej vsi samo gledali...
No, po glasnem vpitju gledalcev, da naj goreč motor potegnejo stran od zaščitnih blazin (blazine so nova pridobitev dirkališča, saj so jih namestili šele letos), se je nekdo celo spomnil in motor pogasil... a žal bolj slabo, tako da se je še enkrat užgal... Na koncu si je moral Ferjan sam pogasiti motor...



No, Matija Duh se je po prvem padcu še pobral in nadaljeval s tekmovanjem, ki ga je nato končal v svoji tretji vožnji, ko so ga po novem padcu odpeljali z reševalnim vozilom :D (jebiga, pač ni imel svojga dneva :D). No na srečo se mu ni zgodilo nič hujšega...
Ferjan pa si je za nadaljnje tekmovanje motor pač sposodil od ene izmed rezerv, saj je svoja druga dva motorja že poslal nekam drugam, kjer ga je že naslednji dan čakala nova dirka.

Matija Duh zapušča progo po 1. padcu...

...in po drugem padcu.

Pa še nekaj utrinkov iz same tekme...


To je to... upam, da mi bo uspelo it septembra tud na Grand Prix... pa da bojo tedi slikce kaj bolš...

Pa LP vsem.

Nostalgija: Dan, ko smo Ljubljano zavili v črno!

-------------------------------------------------------------------------
Opomba: Blog bi moral biti objavljen že v nedeljo, a zaradi tehničnih težav (moja lenoba, pa razni pikniki itd...) se mi ni izšlo (kljub temu, da je bilo 3/4 tega napisanega že prejšni torek. Bom probu dodat še kake slikce pa mal updejtat JU3.
-------------------------------------------------------------------------

Pred natanko 10 leti v ponedeljek (07.06.1999), sem se že zbudil ves na trnih. Mama me je cel dan živcirala, naj se učim za maturo. Jas pa sem komaj čakal, da se spokam od doma in da pridem na vlak. Pred odhodom sem najmanj 5x preveril, ali imam v denarnici tisti kos papirja. Ja tisti kos popisanega oranžnega papirja, ki mi ga je za takratnih 5 čukov iz Ljubljane prinesel bratranec Zlatko!

No končno je napočil čas in odšel sem od doma. Kot se je za rockerja spodobilo sem imel oblečeno črno majico in kavbojke. V Velenju sem se dobil s prijateljem Primožem in skupaj sva odšla na vlak. Že v Šoštanju se je na vlak vkrcalo še cel kup metallcev (seveda vsi v črnih majicah :D), ki so bili tkao kot midva vsi povrsti namenjeni na dogodek, ki so ga nekateri čakali že celih 18 let (jaz osebno pa cca. 10).

V Celju smo prestopili na vlak za Ljubljano, kjer je bilo še več metallcev. Sprevodnik se je kar križal, ko nas je opazoval kako se vsak s svojim pirom v roki rinemo na vlak.

vožnja je minila mirno, brez kakšnih izpadov. S Primožem sva se samo sekirala, kako hudiča bova v Ljubljani našla Centralni štadion za Bežigradom, če pa še nikoli nisma bila tam (zemljevid sma itaq doma pozabla).
toda, ko sma končno stopila na peron v Ljubljani, se nama je nasmeh razlezel po obrazu. Iz železniške postaje se je proti Bežigradu po Dunajski cesti (takrat nisem imel pojma, da se imenuje Dunajska :D ) valila truma črnih majic.
Pa je bil problem rešen.

Zlila sma se v to črno morje in počasi napredovala proti štadionu. Seveda je tistih nekaj 100 metrov kar trajalo.
Saj veste. ko šteajerci pridemo u Ljubljano je treba prvo nekaj spiti (žeja pač :D).

Zavila sma v prvi lokal, ki je imel nad vrati okroglo zeleno reklamico z zlatorogom na sredini :D. Štajerci pač.
Primož se je, kot se za štajerca spodobi, že od vrat na ves glas zadru: "DVA LAŠKA, prosim!". Seveda je bilo v naju v trenutku uperjenih vsaj trideset grozečih pogledov :D.

Pir sma iz varnostnih razlogov raje spila kar na stopnicah pri vhodu :D. V ozadju se je iz štadijona že čula glasba. V elementu so bili Mercyful Fate.

Ko sma po kakšni uri končno prišla do štadijona, ter se po kakšnih 15 minutah prebila mimo varnostnikov sma bila končno na cilju. Osupnil sem nad velikostjo odra, saj še nikoli prej nisem bil na tako velikem koncertu. Mislim, da sem na stolpih vsaki strani odra naštel po 40 velikanskih zvočnikov.

Štadijon je bil sicer še na pol prazen, večina metalcev, ki se že prispeli, pa je ob zvokih glasbe uživala v soncu, ter poležavala na tleh.



Med nastopom skupine Monster Magnet sva se zadrževala bol v ozadju štadijona. Pri šanku :D (mislim, da sem poleg pira pojedu celo ene čevapčiče). To se je izkazalo za super potezo. Po koncu nastopa Monster Magnetov so namreč vsi drli na pir. Midva pa sma se premaknila bližje k odru.

Okoli pol devete zvečer je začela napetost naraščati, vsi so bili v pripravljenosti. Štadijon je bil nabito poln (ocenili so, da je bilo na koncertu okoli 20.000 ljudi) midva pa sva se prebila tam nekje do 15m od odra (praktično sva bila skoraj v prvih vrstah).

In ob devetih se je začelo, na oder so prišli težko pričakovani, vedno oboževani... James, Lars, Kirk in Jason.

Tako je... na oder je prišla Metallica.

Koncert so odprli s komadom Breadfan in kar malo sem se ustrašil, da bo koncert potekal bolj po notah priredb iz Garage Inc. (tedaj njihovega zadnjega albuma) kot pa po notah original komadov. Toda za strah ni bilo časa. Že ob prvih zvokih je množica dobesdno ponorela. Začelo se je skakanje, in v tem črnem morju naju je odneslo vsakega na svojo stran (našla sma se po naključju šele nekje na sredini koncerta). Štadijon je dobesedno valoval, na prsih pa si dobesedno čutil udarni val za vsako, ko je Lars udaril po svojem bas bobnu (in to kljub temu, da ozvočenje na začetku ni blo glih najboljše). Po koncu komada je James na svoj način pozdravil publiko:

James: "Hello Ljubljana!"
Publika: "Whoaaaaaa" (pač smo znoreli)
James: "Are You thirsty?"
Publika: "YEAAAAAAAAAAAAAAA."
James nato vrže med publiko piksno laškega in se zadere: "Don't be greedy! Share it along!"

:D :D :D

In nato se je začelo zares. Prišel je Gospodar lutk...



In nato se je koncert nadaljeval, v hitrih ritmih, po okusu starih oboževalcev, ki se niso sekirali, ker niso slišali "Whiskey in the Jar"

Bilo je malo vsega... od "Four Horsmen" iz "Kill 'em All" pa vse do "Die, Die, Die my Darling" iz Garage Inc. , ki so jo zaigrali ob svojem tretjem povratku na oder (hvala bogu je bil to poleg Breadfan-a edini komad iz Garage-a)

Koncert je bil kul, mal je blo vroče, ampak če si skoču dost v zrak te je prav prijetno ohladil večerni veter :D.

-------------------------------------------------------------------------

Pa še mal statistike:

Št. gledalcev: cca. 20.000
Trajanje koncerta: nekaj malega več kot 2 uri

Vrstni red skladb:

- Breadfan
- Master of Puppets
- Of wolf and Man
- The Thing Rhat Should Not Be
- Fuel
- Memory Remains
- Bleeding Me
- Four Horsmen
- From Whom the Bell Tools
- King Nothing
- Wherever I May Roam
- One
- Fight Fire With Fire
- Nothing Else Matters
- Sad But True
- Creeping Death
- Die, Die, Die My Darling
- Enter Sandman
- Battery

-------------------------------------------------------------------------

Qul je blo videt Jasona, kako miga z glavo, kako James pri vsakem komadu menja kitaro, najlepše pa je bilo videti Larsov ogromen Tama set. Bobnarji predskupin skupaj nebi sestavli enga Larsovega seta.

Jah... ko bi zaigrali vsaj še "Seek and Destroj" ali pa "Sanitarium"... to bi si res želel slišat v živo enkrat...

In to je to... Metallica prvič in zaenkrat zadnjič v Sloveniji.

Blo je QUL.

Ob enih zjutraj je bil vlak nazaj proti štajerski, a so meli v Ljubljani na železniški nek čuden sistem (tir 4 je bil v bistvu tam ko smo misli da je tir osem, ker je vsak drugi tir "kao" štel za tovornega) in vsi smo zamudili vlak ob pol enih... no ja, v bistvu smo ga gledali, ko se je pripelu in odpelu :D.


Smo pa zato za vogalom naredli promet v kiosku s hamburgerji, kjer je šefe ob 3h zjutri klicu okol druge, naj pridejo na šiht, pa naj si nekje kruh pa meso sposodijo. (ko bi se le slovenclji znali tak zorganizirat kot albančki).

Vlak ob 6h zjutraj pa je bil tako nabit in "črn", da sprevodnik sploh ni pomislu da bi karte gledu :D

To je to... ob desetih zjutraj sem bil doma (po neprespani noči)... ob enajstih pa sem šel v šolo po svoje zadnje spričevalo (to je pa že druga zgodba).

ROCK ON...

Makro kozmus

Po dolgem času sem našel pet minut za fotografiranje. Pred časom sem dobil rabljen objektiv Minolta AF 100-300 mm in sem se končno odločil, da bom preizkusil njegov DOF pri makro posnetkih. (ko sem ga dobil, sem sicer že probal, a pri 300mm je DOF cca. slab milimeter ali pa še manj).

Tako sem na svojo Sony-jevo A200 pripopal objektiv, na objektiv pa še predlečo RAYNOX DCR 250 (diopter +8) in veselo odšel na travnik za hišo raziskovat makro svetove.

Glede na to, da že pri standardnem objektivu 18-70 mm DOF ni najboljši, nisem imel upanja na kak velik uspeh... pa vendar, upanje umira zadnje. :D

No, najprej slikca objektiva in predleče.


----------------------------------------------------------------------------------------------

Najprej sem naletel na oso, ki pa ni bila pripravljena dolgo pozirati :s
(100 mm; ročno ostrenje)

Nato sem srečal čebelo, ki je bila malo bolj potrpežljiva!

Pogled od zgoraj (100mm, ročno ostrenje)


Stranski profil (100mm, ročno ostrenje)


Pa še malce bližje (200mm, ročno ostrenje)


Pa še ena osa (200mm, ročno ostrenje)

----------------------------------------------------------------------------------------------

Pajek (200mm, ročno ostrenje)


Pajek (100mm, ročno ostrenje)


Rdeče-črna pošast :D (100mm, ročno ostrenje)


Še iz druge strani (100mm, ročno ostrenje)


Navadna muha (100mm, ročno ostrenje)


Žužek na gozdni jagodi (100mm, ročno ostrenje)


Majhen pajek na ameriški borovnici (180mm, ročno ostrenje)

Žal me je že po 15 minutah pregnal močan veter in dež, tako da je to tudi vse :S.
Sem pa z rezultati zadovoljen, saj nisem pričakoval takega DOF-a, tako da bo ta objektiv verjetno še velikokrat romal z mano na travnik (vsaj dokler si ne kupim novega :D)


P.S. Vse slike so bile samo resajzane, nobena ni bila cropana.

Za konec pa še en mali avtoportret :D

Moja malenkost se shajna na kroglici od kemičnega kulija
(300mm, ročno ostrenje)

Prodana duša?

Brskaš po netu, gledaš tv, se pogovarjaš v službi...
Vsake pol ure ti en omeni Facebook.

Pa si rečeš: "Hvala lepa! Jst pa ne! Mam pa ja vredi življenje. Le kdo pa rabi iskat nove prijatelje po internetu."

In si pri sebi misliš, da ti gre v redu... minevajo dnevi, tedni, leta. In ti še vedno nisi na Facebooku. In še vedno se ti zdi, da so na facebooku ljudje, ki se nimajo kam dati.

Živiš dalje, v krogu svojih prijateljev in ugotoviš, da jih je nekaj piše celo svoje bloge (no to bi še šlo si misliš, to bi jst še zmogu) in ugotoviš da so nekateri celo na Facebooku (gtfo - no way).

In potem te nekega lepega sončnega dne, ko si super dobre volje in se ti tvoje življenje zdi "čist O.K", nek mulo vpraša, če maš na Facebooku account, ker se mu ne da s tabo menit po messengerju. In ko mu razložim, da nočem met nič z Facebookom mi mulo pribije da sem asocialen, da nimam življenja... sploh ne vem, da tam "zunaj" obstaja nov svet, popolnoma drugačen, čisto svež bla bla bla bla...

WTF

In potem sam pred spanjem razmišljaš, ali se splača prodati svojo dušo nekemu hudiču po imenu FACEBOOK.

No, ker sem že doooooooooolgo časa nazaj bral blog How to be creative, kjer sem naletel na ogromno malih resnic. Med drugim sem naletel tudi na to, da si lahko v življenju ovca, in slediš čredi, ali pa si volk samotar (in seješ razdejanje :D (to zadnje je moj dodatek)).

No v vsakem primeru se moraš spopasti s posledicami.



No, ker sem po naravi verjetno bolj samotar, sem si rekel: "Pa gremo sejat razdejanje!"

In še ena mala resnica:


In tako sem prodal svojo dušo hudiču imenovanem FACEBOOK!

In potem prideš v službo in po pomoti omeniš da si na Facebooku. In postaneš Freak. Vsi te čudno gledajo.
In v takem trenutku vas lepo prosim, ne pojdite razlagat, da tam "zunaj" obstaja nov svet, saj vam lahko kdo še kaj naredi. (jst vas bom verjetno nabutu :D).
In potem mi nekdo reče, da sem "Prodana duša!"

Jst pa v smeh.

LOL, ja pa ka še...

Pri vsem tem se sploh ne gre ali sem prodal svojo dušo (itaq, da sem jo), niti se ne gre komu sem jo prodal (kot da je to važno), ampak je pomembno kdaj sem jo prodal.

Prodal sem jo pa v svoji rani mladosti, v zadnjih desetletjih prejšnega tisočltja (FFS kak sm že star :D), oddal sem jo hudiču mnogo večjemu od Facebooka. Hudiču, ki ne pozna samo enega sveta...

Začelo se je v 80 letih prejšnega stoletja, s sosedovo stvarco imenovano SPECTRUM ZX (al neki takega...), nadaljevalo s C64, pa preko raznih Amig do mojega prvega čisto pravega "svetega grala" DX 66 (mašinca, ki je tedaj zmogla največ, čeprav jo je povozu že prvi pentium).

In potem je prišel on. Čisto neopazno, iza hrbta. Pogledaš levo - pa nič. Pogledaš desno - pa nič. Pogledaš naravnost in...


...in se priklopiš!

KAM?

Le kam, v glavo si zabiješ kabl in si tam (lol, si nism mogu pomagat, da nebi tega napisu :D)

priklopiš se na www aka internet aka devil in disguise.

In kaj sem tam ugotovil.
Hja verjetno nič, razen tega, da bom nekoga pošteno na butu, če mi bo še enkrat omenu, da je zunaj nov popolnoma drug svet.

FFS, na internetu sm verjetno odkar obstaja (no ja, mal manj mogoče... čeprav mi spomini na prvi 28k modem prikličejo solze v oči) in kar se tiče novih svetov lahka rečem da jih obstaja neskončno.

Praktično se usedeš za komp, si rečeš, rad bi se ukvarjal s tem in onim, potem ot tem in onem vprašaš strica Googla in puf pred tabo je verjetno cel nov svet. Najdeš si lahko cel kup novih (navideznih) kolegov, od katerih veliko večino verjetno ne boš nikoli videl v živo in to je to.

Sam sem padu že v vsaj 100 teh svetov (Enemy territory, spinquad, COD, Dota... ja, pač sem bolj gamer po duši)

Potem te to potegne not in puf... že težiš drugim, da so asocialni, ker niso v tvojem svetu :D

In tako uletiš na Facebook, bolj iz radovednosti, kot pa v iskanju novih prijateljev. In da celo stavar mal zamaskiraš, začneš pisat še blog :D


Evo ga. Pa sem napisu svoj prvi blog. Za mnoge verjetno ne bo mel pomena niti smisla, saj je to le mlatenje prazne slame.
Seveda so kritike dobrodošle, ampak samo če bodo res konstruktivne (za konstruktivno kritiko ne smete biti psiholog ali filozof, saj sem sam tehničen tip in vašega bluzenja verjetno ne bom razumel in vas zato ne bom upošteval)

Za druge pa samo en majhen Murphy-jev zakon:
" Kaos vedno zmaga. Ker je bolje organiziran"


No, kot pravijo nekateri moji kolegi: Salami in mleko (al neki takega).

P.S. Zamerim vam, da ste ubili windows messengerja samo zaradi Facebooka. (tistim, ki uporabljate Linux, je oproščeno.)