No pa sem se po dolgem času spet spravil napisat en blog.
Ko sem urejal slike iz Volčjega potoka sem ugotovil, da je večina slik dinozavrov neuporabnih, saj je bilo praktično nemogoče slikati dinozavra brez miljona ljudi okoli njega...
Poleg tega je bilo še čudovito vreme brez oblačka, sonce je sekalo na ful, tako da je bilo na slikah ogromno senc...
In tako sem se iz "crap" fotk odloču, da prvič v življenju poskusim narediti HDRi fotke.
"Crap" fotke iz fotiča...
Beštija I, ki se je skrivala v senci pod drevesi...
Letozaver...
Beštija II...
Beštija III...
To je to... moj prvi poskus HDRi fotk. Rezultati niso glih najbolj realistični, fotke so pa vseen 100% boljše od originalov.
Speedway, Speedway, Speedway u Ljubl.., Khm... u Krškem...
Pred dobrima dvema tednoma sem po slabem letu spet imel možnost spremljati norce brez bremz...
Žal so tokrat dirkali le za "Zlati znak" občine krško in pa najboljši še dodatno za "Pokal Franca Babiča", zato udeležba ni bila takšna, kot je na Grand Prixu ali pokalu SAX, kjer vozijo zvezde svetovnega formata.
Eno bolj zvenečih imen je bil Matej Ferjan, ki žal vozi pod madžarsko zastavo, a sem kljub temu navijal za njega in pa za Adama Kornickega, ki mu zaradi resic na kombinezonu pravijo tudi "Indijanec".
Po kratki predstavitvi tekmovalcev se je končno začelo..
1. ovinek uvodne vožnje...
Štart...
"Indijanec" Adam Skornicki, je z lahkoto zmagal svojo prvo vožnjo...
Matej Ferjan je v v svoji 1. vožnji suvereno štartal in prevzel vodstvo, a mu je po dveh krogih na žalost odpovedal motor. Ko se je zaradi okvare umikal na zunanjo stran proge, pa ga je na nesrečo od zadaj nabasal še lokalni "matador" Matija duh... in oba sta pristala v zaščitnih blazinah.
Matija Duh jo je pri tem kar dobro skupil, saj je za kakšnih 30 sekund obležal in je potreboval zdravniško pomoč. Med tem pa je kakšen meter od njega zagorej Ferjanov motor, ki so ga najprej vsi samo gledali... No, po glasnem vpitju gledalcev, da naj goreč motor potegnejo stran od zaščitnih blazin (blazine so nova pridobitev dirkališča, saj so jih namestili šele letos), se je nekdo celo spomnil in motor pogasil... a žal bolj slabo, tako da se je še enkrat užgal... Na koncu si je moral Ferjan sam pogasiti motor...
No, Matija Duh se je po prvem padcu še pobral in nadaljeval s tekmovanjem, ki ga je nato končal v svoji tretji vožnji, ko so ga po novem padcu odpeljali z reševalnim vozilom :D (jebiga, pač ni imel svojga dneva :D). No na srečo se mu ni zgodilo nič hujšega... Ferjan pa si je za nadaljnje tekmovanje motor pač sposodil od ene izmed rezerv, saj je svoja druga dva motorja že poslal nekam drugam, kjer ga je že naslednji dan čakala nova dirka.
Matija Duh zapušča progo po 1. padcu...
...in po drugem padcu.
Pa še nekaj utrinkov iz same tekme...
To je to... upam, da mi bo uspelo it septembra tud na Grand Prix... pa da bojo tedi slikce kaj bolš...
------------------------------------------------------------------------- Opomba: Blog bi moral biti objavljen že v nedeljo, a zaradi tehničnih težav (moja lenoba, pa razni pikniki itd...) se mi ni izšlo (kljub temu, da je bilo 3/4 tega napisanega že prejšni torek. Bom probu dodat še kake slikce pa mal updejtat JU3. -------------------------------------------------------------------------
Pred natanko 10 leti v ponedeljek (07.06.1999), sem se že zbudil ves na trnih. Mama me je cel dan živcirala, naj se učim za maturo. Jas pa sem komaj čakal, da se spokam od doma in da pridem na vlak. Pred odhodom sem najmanj 5x preveril, ali imam v denarnici tisti kos papirja. Ja tisti kos popisanega oranžnega papirja, ki mi ga je za takratnih 5 čukov iz Ljubljane prinesel bratranec Zlatko!
No končno je napočil čas in odšel sem od doma. Kot se je za rockerja spodobilo sem imel oblečeno črno majico in kavbojke. V Velenju sem se dobil s prijateljem Primožem in skupaj sva odšla na vlak. Že v Šoštanju se je na vlak vkrcalo še cel kup metallcev (seveda vsi v črnih majicah :D), ki so bili tkao kot midva vsi povrsti namenjeni na dogodek, ki so ga nekateri čakali že celih 18 let (jaz osebno pa cca. 10).
V Celju smo prestopili na vlak za Ljubljano, kjer je bilo še več metallcev. Sprevodnik se je kar križal, ko nas je opazoval kako se vsak s svojim pirom v roki rinemo na vlak.
vožnja je minila mirno, brez kakšnih izpadov. S Primožem sva se samo sekirala, kako hudiča bova v Ljubljani našla Centralni štadion za Bežigradom, če pa še nikoli nisma bila tam (zemljevid sma itaq doma pozabla). toda, ko sma končno stopila na peron v Ljubljani, se nama je nasmeh razlezel po obrazu. Iz železniške postaje se je proti Bežigradu po Dunajski cesti (takrat nisem imel pojma, da se imenuje Dunajska :D ) valila truma črnih majic. Pa je bil problem rešen.
Zlila sma se v to črno morje in počasi napredovala proti štadionu. Seveda je tistih nekaj 100 metrov kar trajalo. Saj veste. ko šteajerci pridemo u Ljubljano je treba prvo nekaj spiti (žeja pač :D).
Zavila sma v prvi lokal, ki je imel nad vrati okroglo zeleno reklamico z zlatorogom na sredini :D. Štajerci pač. Primož se je, kot se za štajerca spodobi, že od vrat na ves glas zadru: "DVA LAŠKA, prosim!". Seveda je bilo v naju v trenutku uperjenih vsaj trideset grozečih pogledov :D.
Pir sma iz varnostnih razlogov raje spila kar na stopnicah pri vhodu :D. V ozadju se je iz štadijona že čula glasba. V elementu so bili Mercyful Fate.
Ko sma po kakšni uri končno prišla do štadijona, ter se po kakšnih 15 minutah prebila mimo varnostnikov sma bila končno na cilju. Osupnil sem nad velikostjo odra, saj še nikoli prej nisem bil na tako velikem koncertu. Mislim, da sem na stolpih vsaki strani odra naštel po 40 velikanskih zvočnikov.
Štadijon je bil sicer še na pol prazen, večina metalcev, ki se že prispeli, pa je ob zvokih glasbe uživala v soncu, ter poležavala na tleh.
Med nastopom skupine Monster Magnet sva se zadrževala bol v ozadju štadijona. Pri šanku :D (mislim, da sem poleg pira pojedu celo ene čevapčiče). To se je izkazalo za super potezo. Po koncu nastopa Monster Magnetov so namreč vsi drli na pir. Midva pa sma se premaknila bližje k odru.
Okoli pol devete zvečer je začela napetost naraščati, vsi so bili v pripravljenosti. Štadijon je bil nabito poln (ocenili so, da je bilo na koncertu okoli 20.000 ljudi) midva pa sva se prebila tam nekje do 15m od odra (praktično sva bila skoraj v prvih vrstah).
In ob devetih se je začelo, na oder so prišli težko pričakovani, vedno oboževani... James, Lars, Kirk in Jason. Tako je... na oder je prišla Metallica.
Koncert so odprli s komadom Breadfan in kar malo sem se ustrašil, da bo koncert potekal bolj po notah priredb iz Garage Inc. (tedaj njihovega zadnjega albuma) kot pa po notah original komadov. Toda za strah ni bilo časa. Že ob prvih zvokih je množica dobesdno ponorela. Začelo se je skakanje, in v tem črnem morju naju je odneslo vsakega na svojo stran (našla sma se po naključju šele nekje na sredini koncerta). Štadijon je dobesedno valoval, na prsih pa si dobesedno čutil udarni val za vsako, ko je Lars udaril po svojem bas bobnu (in to kljub temu, da ozvočenje na začetku ni blo glih najboljše). Po koncu komada je James na svoj način pozdravil publiko:
James: "Hello Ljubljana!" Publika: "Whoaaaaaa" (pač smo znoreli) James: "Are You thirsty?" Publika: "YEAAAAAAAAAAAAAAA." James nato vrže med publiko piksno laškega in se zadere: "Don't be greedy! Share it along!"
:D :D :D
In nato se je začelo zares. Prišel je Gospodar lutk...
In nato se je koncert nadaljeval, v hitrih ritmih, po okusu starih oboževalcev, ki se niso sekirali, ker niso slišali "Whiskey in the Jar"
Bilo je malo vsega... od "Four Horsmen" iz "Kill 'em All" pa vse do "Die, Die, Die my Darling" iz Garage Inc. , ki so jo zaigrali ob svojem tretjem povratku na oder (hvala bogu je bil to poleg Breadfan-a edini komad iz Garage-a)
Koncert je bil kul, mal je blo vroče, ampak če si skoču dost v zrak te je prav prijetno ohladil večerni veter :D.
Št. gledalcev: cca. 20.000 Trajanje koncerta: nekaj malega več kot 2 uri
Vrstni red skladb:
- Breadfan - Master of Puppets - Of wolf and Man - The Thing Rhat Should Not Be - Fuel - Memory Remains - Bleeding Me - Four Horsmen - From Whom the Bell Tools - King Nothing - Wherever I May Roam - One - Fight Fire With Fire - Nothing Else Matters - Sad But True - Creeping Death - Die, Die, Die My Darling - Enter Sandman - Battery
Qul je blo videt Jasona, kako miga z glavo, kako James pri vsakem komadu menja kitaro, najlepše pa je bilo videti Larsov ogromen Tama set. Bobnarji predskupin skupaj nebi sestavli enga Larsovega seta.
Jah... ko bi zaigrali vsaj še "Seek and Destroj" ali pa "Sanitarium"... to bi si res želel slišat v živo enkrat...
In to je to... Metallica prvič in zaenkrat zadnjič v Sloveniji.
Blo je QUL.
Ob enih zjutraj je bil vlak nazaj proti štajerski, a so meli v Ljubljani na železniški nek čuden sistem (tir 4 je bil v bistvu tam ko smo misli da je tir osem, ker je vsak drugi tir "kao" štel za tovornega) in vsi smo zamudili vlak ob pol enih... no ja, v bistvu smo ga gledali, ko se je pripelu in odpelu :D.
Smo pa zato za vogalom naredli promet v kiosku s hamburgerji, kjer je šefe ob 3h zjutri klicu okol druge, naj pridejo na šiht, pa naj si nekje kruh pa meso sposodijo. (ko bi se le slovenclji znali tak zorganizirat kot albančki).
Vlak ob 6h zjutraj pa je bil tako nabit in "črn", da sprevodnik sploh ni pomislu da bi karte gledu :D
To je to... ob desetih zjutraj sem bil doma (po neprespani noči)... ob enajstih pa sem šel v šolo po svoje zadnje spričevalo (to je pa že druga zgodba).
Po dolgem času sem našel pet minut za fotografiranje.Pred časom sem dobil rabljen objektiv Minolta AF 100-300 mm in sem se končno odločil, da bom preizkusil njegov DOF pri makro posnetkih. (ko sem ga dobil, sem sicer že probal, a pri 300mm je DOF cca. slab milimeter ali pa še manj). Tako sem na svojo Sony-jevo A200 pripopal objektiv, na objektiv pa še predlečo RAYNOX DCR 250 (diopter +8) in veselo odšel na travnik za hišo raziskovat makro svetove.
Glede na to, da že pri standardnem objektivu 18-70 mm DOF ni najboljši, nisem imel upanja na kak velik uspeh... pa vendar, upanje umira zadnje. :D
Majhen pajek na ameriški borovnici (180mm, ročno ostrenje)
Žal me je že po 15 minutah pregnal močan veter in dež, tako da je to tudi vse :S. Sem pa z rezultati zadovoljen, saj nisem pričakoval takega DOF-a, tako da bo ta objektiv verjetno še velikokrat romal z mano na travnik (vsaj dokler si ne kupim novega :D)
P.S. Vse slike so bile samo resajzane, nobena ni bila cropana.
Za konec pa še en mali avtoportret :D
Moja malenkost se shajna na kroglici od kemičnega kulija (300mm, ročno ostrenje)
Avtorski tekst fotografije in video posnetki, objavljeni na blogu, so last lastnika tega bloga, razen če ni drugače zapisano. Če želite slike, video ali tekst objaviti, potem je potrebno zraven navesti avtorja in povezavo na blog.
"Crap" fotke iz fotiča...
Beštija I, ki se je skrivala v senci pod drevesi...
Letozaver...
Beštija II...
Beštija III...
